France Preeren — V spomin Andreja Smoleta

Črne te zemlje pokriva odeja V grobu tihotnem, naš bratec, Andrej! Vince zlato se v kozarcih nam smeja V tvojo opombo pijemo ga zdej Zbrani prijatlji v spomin ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dni Zraven si take zdravljice pojemo De ni nesrečen, kdor v grobu leži Čedna postava bila ti je dana Bistri je um ti z bogastvam bil dan Boljga srca ni imela Ljubljana Kak si za srečo človeštva bil vžgan Kratko sijale so zvezde prijazne V sanjah prijetnih te zibal je up Jezo si sreče občutil sovražne Zgodej okusil življenja si strup Deklica druzga moža je objela Ki od ljubezni do nje si bil vnet Trešla v bogastvo nesreče je strela Kranjski v obupu zapustil si svet Videl si Nemško, Francosko, Britansko Videl si Švajca visoke gore Videl si jasno nebo italjansko Sreče ni ranjeno najdlo srce Videl povsod si, kak išejo dnarje Kak se le uklanjajo zlatmu bogu Kje bratoljubja si videl oltarje? S srcam obupnim si prišel domu Mogla umreti ni stara Sibila De so prinesli ji z doma prsti Ena se tebi je želja spolnila V zemlji domači de truplo leži V zemlji slovenski, v predragi deželi Ki si jo ljubil presrčno ves čas V kteri očetje so naši sloveli Ktera zdej ima grob komej za nas Težka človeku ni zemlje odeja Vzamejo v sebe ga njene moči Trčimo, bratje! Še vince se smeja Dolgo Smoletov spomin naj živi!